Od Frlanove kmetije se ob desnem bregu Lijaka lahko podamo proti konjeniškemu klubu Mandrija v Mestni občini Nova Gorica. Pot nas najprej pelje približno 2 200 metrov ob potoku Lijak, nato se obrnemo levo in pot nadaljujemo še 800 metrov. Ko prispemo do razpotja, krenemo desno in jezdimo še slab kilometer.
Pot se začne pri Frlanovi kmetiji na Vogrskem.
Iz dostopne poti na Frlanovo kmetijo nas usmerjevalna tablica pelje na levo, proti jugu, do poti, ki se vije ob desnem bregu potoka Lijak. Po tej poti, čez približno 700 metrov, pridemo do glavne ceste Volčja Draga – Vogrsko.
Pot lahko nadaljujemo stran od glavne konjeniške poti in sicer proti spominski plošči vojaške tiskarne Ančka 222. Pri glavni cesti sledimo markaciji in se držimo leve poti po makadamu. Po 800 metrih ježe pridemo do hiše Vogrsko 154, kjer je spominsko obeležje.
Prečimo glavno cesto in gremo čez most ter takoj stopimo nazaj na pot ob potoku Lijak – tokrat vzdolž levega brega vse do sotočja Vogrščka in Lijaka. Nato izberemo pot ob desnem bregu Vogrščka in nadaljujemo še približno 450 metrov do plitvine, ki omogoča prehod na levi breg (pri asfaltirani cesti). Prečkamo plitvino in nadaljujemo pot po levi strani Vogrščka in Lijaka do železniškega podhoda. Po makadamu nadaljujemo pot do glavne ceste Prvačina – Volčja Draga, prečkamo most čez Lijak in jezdimo po desnem bregu Lijaka, mimo sotočja Lijaka in Vipave, vse do gostinskega lokala pri krožnem križišču.
Pri krožišču zavijemo proti staremu renškemu mostu, ga prečkamo ter takoj krenemo levo na poljsko cesto, mimo hiš in nogometnega igrišča, čez polje do asfalta.
Od tu zlahka obiščemo središče vasi Renče in si ogledamo Grad Renče, obeležje partizanskemu skladišču 333, spomenik primorskim gradbincem in cerkev sv. Mohorja in Fortunata.
Na asfaltu nadaljujemo pot levo do razcepa, na razcepu zavijemo ponovno levo proti pokopališču do potoka Oševlješčka. Tik pred potokom zavijemo desno in jezdimo približno 100 metrov po poljski cesti ter nato prečimo asfaltirano cesto Renče – Oševljek. Po makadamski cesti ob istem potoku nadaljujemo pot še približno 500 metrov do asfaltirane ceste v Renškem Podkraju. Nato zavijemo desno in po približno 200 metrih se v prvem križišču (pri hišni številki Renški Podkraj 14) usmerimo levo navkreber vse do zaselka Špinjolišče. Pri hišni številki Renški Podkraj 39 zavijemo desno in gremo po tej poti še približno 80 metrov, nakar zavijemo levo, (mimo hiše Renški Podkraj 45). Takoj, ko zapustimo naselje, nas sprejmejo prvi gozdnati obronki Kraške planote, ki pa so še vedno iz flišne kamnine. Tu občutimo prehod iz urbanega dolinskega življenja v gričevnat svet. Najprej v klanec, nato pa znatno položneje, nas pot vodi še slaba dva kilometra, ko tik pod cesto na desni, dosežemo izvir potoka Renc.
Ko nadaljujemo po poti še kakšnih 400 metrov, dosežemo že severni del kopastega griča Mandrija oziroma vršni travnik na tem delu.
Če se od tu oddaljimo le dobrih 50 metrov v desno, proti vrhu Mandrije, naletimo na prijeten kal na katerem se napaja divjad. Tik nad kalom pa so po celotnem ravnem vrhu raztresene ruševine kmetije, ki se je z gospodarskimi poslopji, še globoko v prejšnjem stoletju oziroma pred prvo svetovno vojno, tu razprostirala. Da je bilo življenje tu pestro pričajo stari lovorji, smokve, češnje in druga vegetacija.
Travnik ima izrazito južno lego, tako da se njegov severni rob dvigne skoraj do vršnega grebena Mandrije, koder smo si prej ogledovali ruševine. Travnik se zadnja leta ne kosi več, je pa zato toliko bolj okrašen s cveticami, ki z naših polj zaradi strojne košnje in uporabe strupov že izginjajo.
Nadaljujemo, in še preden izgubimo pogled na travnik, pridemo na gozdno cesto, ki pripelje iz smeri Kremance. Če po par desetih metrih zavijemo desno in pogledamo proti Krasu, v podrasti opazimo ruševine cerkvice svetega Izidorja. Do konca prejšnjega stoletja je bilo tu, na in ob gomili ruševin, še opaziti obdelane kamnite portale in štukature, ki so krasili cerkvico svetega Izidorja za časa, ko je ta še služila svojemu namenu.
Če se za obisk ruševin ne odločimo, nadaljujemo pot v levo in v strmem klancu do razgledne točke nad jasno, imenovano Črni Kal. Tu se odpre pogled na ravninski del občine Renče-Vogrsko in tudi dalj proti severu, do Alp.
Od razgledne točke nadaljujemo pot proti jugu, se spustimo le dobrih 30 metrov in že smo na prostrani, zavetni jasi, primerni tudi za taborjenje.
Ob njenem zahodnem robu se nato v klancu dvignemo in dosežemo gozdno cesto, ki pripelje sem iz Kremanc. Ta pot je imenovana tudi Francoska pot. Nanjo se vključimo tako, da zavijemo v strm klanec levo in se po sto metrih priključimo še na širšo in bolj uporabljano gozdno cesto, ki je povezava med cesto Renče – Temnica in Dornberk – Lipa. Tu zavijemo desno in po ravninski povezovalni poti gremo vse do asfaltne ceste Renče-Temnica.
Priključimo se na najvzhodnejši ovinek serpentinaste asfaltne ceste, na tem odseku imenovane tudi »dolgi oključ«. V rahlem klancu navzgor in po slabem kilometru dosežemo najzahodnejši ovinek »dolgega oključa« in to cesto zapustimo, saj uporabimo urejeno gozdno pot, ki preči Kraški greben vse do Opatjega sela. Po približno 500 metrih ježe po tej gozdni poti in tik pod Velikim vrhom zagledamo na levi strani obsežno pravokotno poseko. Na njej so urejeno posejani beli kraški kamni in če smo dovolj pozorni lahko razberemo, da oblikujejo napis Tito, ki je sicer viden daleč po Vipavski dolini in celo iz Trnovskega gozda ter Furlanije. Če si poiščemo primerno razgledišče, vidimo desno pod našo potjo tudi izpostavljen griček Kremance, kjer je postavljeno spominsko obeležje iz časa NOB, nekoliko nad njim pa je tudi lovska koča LD Fajti hrib.
Pot nadaljujemo naprej po gozdni poti, vse do ravninskega dela, kjer se nam začne razprostirati prelep pogled po Vipavski dolini, na Alpe, Furlanijo in vse do Postojnskih vrat. Ko se nam začne pogled zapirati, se začne tudi pot spuščati in to vse do sedla za Fajtim hribom, kjer pridemo do križišča. Izberemo levo smer poti in gremo še približno 650 metrov naravnost proti Lokvici. Ko pridemo do razcepa, se držimo leve poti, ki nas popelje mimo spomenika »kažipot« in Borojevičevega prestola ter jame Pečinke in Leopardove jame.
Če pa na razpotju zavijemo desno, nas pot pripelje do spomenika muzeja braniteljem slovenske zemlje na Cerju.
Pot se nato rahlo spušča proti vasi Lokvica. Na prvem razpotju se držimo leve smeri, prav tako na naslednjem, ko stopimo na asfaltirano cesto. Pridemo do prvih hiš, še prej pa si lahko levo ob poti ogledamo štirno Vrhdrage. V vasi gremo med hišami, pri vaški štirni se držimo levo navzdol, skozi vas vse do kala na levi strani. Pred seboj vidimo obnovljeno kapelico, mimo katere zavijemo desno na makadamsko pot. Ta pot nas po dobrem kilometru in pol ježe pripelje v vas Opatje selo. Po asfaltni cesti nadaljujemo do glavne ceste, kjer krenemo levo, mimo cerkve sv. Andreja, do trga. Na trgu izberemo pot, ki nas vodi desno proti pokopališču. Oznaka nas usmeri levo, po »stari poti« proti Novi vasi. Na razpotju za kapelico Marije brezmadežne, kjer gre pot naravnost proti Hišarjem (Isceri) in Mikolom (Micoli) v Italiji, sledimo cesti navkreber. Kmalu se cesta na Griži zravna in nas pripelje do Nove vasi. Pri prvih hišah nas pričaka spomenik iz prve svetovne vojne. Mimo obnovljenega vodnjaka (komunske štirne) in ekološke kmetije Pri Francetovih, kjer se pasejo številne koze, pridemo do trga ob cerkvi sv. Silvestra. Od cerkve, kjer zavijemo desno, nas pot še naprej vodi proti jugu. Pred pokopališčem imamo križišče, na katerem se lahko odločimo tudi za pot čez mejo, ki nas pripelje do zaselka Ferletiči (Ferletti) v Italiji, ali pa se podamo na krožno pot in vrnemo na izhodišče.
Možna povezava z Italijo.